Pivška kotlina je zaokrožena celota in v marsičem svojevrstna pokrajina z vodovji Ljubljanice, Reke in na zahodu Vipave. Nekje v sredi med temi vodovji, ki ob jesenskem dežju napolnijo dvorane kraškega podzemlja, ter se reka Pivka razhudi in privre skozi špranje krhkih apnenčastih tal, leži vas Slavina, ki je zaradi izjemno ugodne lege skozi srednji vek in vse do začetka 20. stoletja ohranjala svojo avtoriteto. Pisni viri iz 12. stoletja potrjujejo tukaj obstoj pomembne pražupnije, kamor je spadalo tudi danes neprimerljivo večje mesto Postojna.
Čeprav je Slavna, kot ji domačini od nekdaj pravimo, zajedena v notranjsko-kraško-brkinske gozdove, Slavinci ne maramo, da bi nas prištevali k eni izmed omenjenih pokrajin. Rdeča prst in kraško podzemlje Pivke pravita, da smo Slavinci Kraševci. Gosta poraščenost v obliki smrekovo-bukovih notranjskih gozdov, nad katere dviguje glavo Snežnik, pa pravi, da bi Slavinci morda bili kar Notranjci. Resnica je verjetno nekje vmes, zato se s tem tudi ne obremenjujemo.
Sprehod skozi zgodovino vasi
Slavina je kraj, ki se je že v zgodnji renesansi obračal k Reki in Trstu, čeprav je bil za svoja dejanja odgovoren Habsburžanom. In ravno ta razpetost na tri strani takratne cesarske Evrope je vasi omogočila, da je ohranila samobitnost in svojo specifiko. Tudi odličnih vaških mož, ki so že takrat gledali daleč naprej in Slavincem dali še danes delujoči in zdaj stoletja star vodnjak, previdno pokrit s težkimi kosi apnenca, že v 9. stoletju postavili cerkev, jim še danes ne manjka.
Pravi začetki rojevanja naše vasi v bistvu segajo že v čas Napoleonove vojne, ki je ni obšla, vendar je Slavini za spremembo pustila pozitivne posledice, s tem ko je utrudila navezo z obalnimi mesti, zlasti Trstom. Takrat so se Slavinci oprijeli furmanstva, ki je pozneje prinašalo ekonomsko stabilnost in... verjetno nemir pri mladih dekletih in ženah, saj so bili možje in fantje precej zdoma.
Naslednji razvojni korak, ki je bil veliko manj pozitiven, je z graditelji južne železnice sredi 19. stoletja prinesel s seboj hudo nadlogo – kolero, ki se je leta 1855 nezadržno širila in morila po Pivki in Slavini, ter v nekaj mesecih pokosila čez petsto ljudi. Tedaj so se župljani zaobljubili, da bodo praznovali praznik Marije Snežne (5. avgusta), če jih Marija usliši in bolezen ustavi. Železnica pa ni zdesetkala samo pivških vaških skupnosti, ampak je s svojo železno roko posegla neposredno v nedrje do takrat dokaj stabilnega življenja. Furmani so s svojimi konji ostajali doma, ker je železnica prevzela njihov posel in s tem dober zaslužek. Zemlja je bila zanemarjena, zato je bil udarec za več kot polovico življa usoden. Začelo se je izseljevanje v obljubljene dežele; najprej v Brazilijo, proti koncu stoletja pa je postala priljubljena Severna Amerika. Iz prve se jih je mnogo vrnilo, v Ameriki so ostali. Njihovi potomci še dandanes obiščejo Slavino in daljne sorodnike.
Slavina danes
Cerkev, ki nas danes vabi s svojim visokim zvonikom, stoječim sredi pročelja, v notranjosti krasijo freske; 5 slik predstavlja skrivnosti veselega dela rožnega venca, ki jih je leta 1888 naslikal vrhniški slikar Simon Ogrin in odlična kiparska umetnina znamenitega kilparja Francesca Robba. Omenjeni oltar naj bi bil nastal okoli leta 1730, vendar ne za slavinsko cerkev, temveč za cerkev Sv. Trojice na Lonci, visokem hribu nad Trnjem. To naj bi bila prav tista Sv. Trojica, pod katero je v vasi Vrh živel pogumni Levstikov Martin Krpan.
Legenda pripoveduje, da je na bližnjem hribu Tabor stal nekoč grad; ovdovela graščakinja je neke noči videla sredi jezera, ki je pokrivalo prostor današnje slavinske vasi, svetlobo. Zaobljubila se je da bo tamkaj sezidala Mariji cerkev, če bo jezero usahnilo. In tako se je zgodilo, zato so cerkev poimenovali “Marija na jezeru”.
Poleg cerkve smo vaščani ponosni tudi na sto let star vodnjak, ki stoji sredi vasi ob kapelici, ki so jo leta 1905 postavili vaščani v spomin na obdobje, ko so v vasi ljudje umirali za kugo.
Vas je od Postojne, ki je zaradi svoje jame svetovno znana turistična točka, oddaljena borih 7 – 8 km, od Razdrtega, kjer se začne vzpenjati pot na znameniti Nanos, pa le 15 km. Obdani smo z nekaj manjšimi hribi: Baba, Frnača, Tabor, kjer je mogoče videti razvaline starega gradu, le-ti nam v poletni vročini nudijo prijeten sprehod v senci iglavcev. Vabijo tudi bližnji gozdovi, polni gob in drugih gozdnih sadežev, ter urejene kolesarske in neuhojene pešpoti.
Ko pa pride prava zima, gostje smučajo na Kaliču ali se sankajo po bližnjih hribčkih. V okolici gostje lahko tudi kolesarijo, jahajo, na daljši izlet pa jih lahko popeljemo tudi domačini. Glede na mir, ki ga je pri nas na pretek, lahko tudi samo počivajo.
Poleg bogatega naravnega okolja in njegovih znamenitosti smo Slavinci tudi kulturno bogati ljudje. Z ustanovitvijio Kulturnega društva Slavina, ustanovljeno je bilo pred 12. leti, prostore pa ima v objektu stare ljudske šole na vasi, je tako vas postala bolj kulturno živa. Tam se prirejajo razna predavanja in pripravljajo različne razstave. Ne moremo mimo, da ne bi omenili uspešnega Moškega pevskega zbora, ki bo letos praznoval 12. obletnico.
Vas ima tudi preko 100 let staro prostovoljno gasilsko društvo.
Čeprav je Slavna, kot ji domačini od nekdaj pravimo, zajedena v notranjsko-kraško-brkinske gozdove, Slavinci ne maramo, da bi nas prištevali k eni izmed omenjenih pokrajin. Rdeča prst in kraško podzemlje Pivke pravita, da smo Slavinci Kraševci. Gosta poraščenost v obliki smrekovo-bukovih notranjskih gozdov, nad katere dviguje glavo Snežnik, pa pravi, da bi Slavinci morda bili kar Notranjci. Resnica je verjetno nekje vmes, zato se s tem tudi ne obremenjujemo.
Sprehod skozi zgodovino vasi
Slavina je kraj, ki se je že v zgodnji renesansi obračal k Reki in Trstu, čeprav je bil za svoja dejanja odgovoren Habsburžanom. In ravno ta razpetost na tri strani takratne cesarske Evrope je vasi omogočila, da je ohranila samobitnost in svojo specifiko. Tudi odličnih vaških mož, ki so že takrat gledali daleč naprej in Slavincem dali še danes delujoči in zdaj stoletja star vodnjak, previdno pokrit s težkimi kosi apnenca, že v 9. stoletju postavili cerkev, jim še danes ne manjka.
Pravi začetki rojevanja naše vasi v bistvu segajo že v čas Napoleonove vojne, ki je ni obšla, vendar je Slavini za spremembo pustila pozitivne posledice, s tem ko je utrudila navezo z obalnimi mesti, zlasti Trstom. Takrat so se Slavinci oprijeli furmanstva, ki je pozneje prinašalo ekonomsko stabilnost in... verjetno nemir pri mladih dekletih in ženah, saj so bili možje in fantje precej zdoma.
Naslednji razvojni korak, ki je bil veliko manj pozitiven, je z graditelji južne železnice sredi 19. stoletja prinesel s seboj hudo nadlogo – kolero, ki se je leta 1855 nezadržno širila in morila po Pivki in Slavini, ter v nekaj mesecih pokosila čez petsto ljudi. Tedaj so se župljani zaobljubili, da bodo praznovali praznik Marije Snežne (5. avgusta), če jih Marija usliši in bolezen ustavi. Železnica pa ni zdesetkala samo pivških vaških skupnosti, ampak je s svojo železno roko posegla neposredno v nedrje do takrat dokaj stabilnega življenja. Furmani so s svojimi konji ostajali doma, ker je železnica prevzela njihov posel in s tem dober zaslužek. Zemlja je bila zanemarjena, zato je bil udarec za več kot polovico življa usoden. Začelo se je izseljevanje v obljubljene dežele; najprej v Brazilijo, proti koncu stoletja pa je postala priljubljena Severna Amerika. Iz prve se jih je mnogo vrnilo, v Ameriki so ostali. Njihovi potomci še dandanes obiščejo Slavino in daljne sorodnike.
Slavina danes
Cerkev, ki nas danes vabi s svojim visokim zvonikom, stoječim sredi pročelja, v notranjosti krasijo freske; 5 slik predstavlja skrivnosti veselega dela rožnega venca, ki jih je leta 1888 naslikal vrhniški slikar Simon Ogrin in odlična kiparska umetnina znamenitega kilparja Francesca Robba. Omenjeni oltar naj bi bil nastal okoli leta 1730, vendar ne za slavinsko cerkev, temveč za cerkev Sv. Trojice na Lonci, visokem hribu nad Trnjem. To naj bi bila prav tista Sv. Trojica, pod katero je v vasi Vrh živel pogumni Levstikov Martin Krpan.
Legenda pripoveduje, da je na bližnjem hribu Tabor stal nekoč grad; ovdovela graščakinja je neke noči videla sredi jezera, ki je pokrivalo prostor današnje slavinske vasi, svetlobo. Zaobljubila se je da bo tamkaj sezidala Mariji cerkev, če bo jezero usahnilo. In tako se je zgodilo, zato so cerkev poimenovali “Marija na jezeru”.
Poleg cerkve smo vaščani ponosni tudi na sto let star vodnjak, ki stoji sredi vasi ob kapelici, ki so jo leta 1905 postavili vaščani v spomin na obdobje, ko so v vasi ljudje umirali za kugo.
Vas je od Postojne, ki je zaradi svoje jame svetovno znana turistična točka, oddaljena borih 7 – 8 km, od Razdrtega, kjer se začne vzpenjati pot na znameniti Nanos, pa le 15 km. Obdani smo z nekaj manjšimi hribi: Baba, Frnača, Tabor, kjer je mogoče videti razvaline starega gradu, le-ti nam v poletni vročini nudijo prijeten sprehod v senci iglavcev. Vabijo tudi bližnji gozdovi, polni gob in drugih gozdnih sadežev, ter urejene kolesarske in neuhojene pešpoti.
Ko pa pride prava zima, gostje smučajo na Kaliču ali se sankajo po bližnjih hribčkih. V okolici gostje lahko tudi kolesarijo, jahajo, na daljši izlet pa jih lahko popeljemo tudi domačini. Glede na mir, ki ga je pri nas na pretek, lahko tudi samo počivajo.
Poleg bogatega naravnega okolja in njegovih znamenitosti smo Slavinci tudi kulturno bogati ljudje. Z ustanovitvijio Kulturnega društva Slavina, ustanovljeno je bilo pred 12. leti, prostore pa ima v objektu stare ljudske šole na vasi, je tako vas postala bolj kulturno živa. Tam se prirejajo razna predavanja in pripravljajo različne razstave. Ne moremo mimo, da ne bi omenili uspešnega Moškega pevskega zbora, ki bo letos praznoval 12. obletnico.
Vas ima tudi preko 100 let staro prostovoljno gasilsko društvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar